nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Iz recenzij, poved v sobesedilu:
Posebno mesto dosega zato, ker je ne glede na to, kaj se je dogajalo okrog nje in kako so z njo ravnali, ostajala notranje koherentna, zvesta nekim stalnicam, ki jih je danes, ko imamo pred seboj vse štiri zbirke in ko je že mogoče pregledati vrednosti zadnjih dvajsetih let, mogoče razbrati brez težav. Tako v Zeleni ječi (1961), v Dolgem poletju (1968), kot v Pijanem (1971) in v Ljubstavi je mogoče slediti tematskemu in notranjemu pesniškemu toku, ki ga z ene strani označujejo racionalni in emocionalni prvinski vzgibi človekovega izkustva, z druge pa gost, nabit, blodenjski izraz. Mirno lahko rečemo, da je ta izraz originalen, čeprav se ne izogiba pridobljeni vednosti o modernempesništvu dvajsetega stoletja, v slovenski poeziji bi mu lahko korenine iskali v težki metaforiki Kocbekove zemlje, deloma celo v ekspresionizmu, prav tako mu ni tuja blaga ironija do sebe in sodobnega sveta, skeptično observiranje minljivih človekovih naporov, da bi se postavil v središče družbenega kozmosa.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani