nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Iz recenzij, poved v sobesedilu:
Zelo redke so pesmi, ki ostajajo na svojem bregu (zgledno “čista” je denimo Kraška noč), večina je takšnih, ki imajo v svojo poetično in metaforično jedro vgrajen in malodane deklarativno zapisanhistorični kontekst (na primer že na začetku: “ej srečava se dve duši / vekovi se sujejo / stari svet se v blaznem potresu / stolče dol globoko prhni v komaj ozare / in srečanje najinih duš je mavrica” itn.). nemara omenjeni primer ni najboljša ilustracija za tisto, kar želimo povedati, izbran je zavoljo svoje neposredne izrečenosti, toda ob branju Zlobčeve poezije se dogaja nekaj nenavadnega. To neobičajno spopadanje in pretakanje in prežemanje obeh svetov je prežarjeno z izrazito osebno refleksijo, izvirno je in potemtakem prepričljivo. Tudi v najbolj ekstatičnih (beri: patetičnih) ideoloških ekskurzih je čutiti globoko intimistično žarčenje, v katerem se vse te Katalonije spreminjajo iz geografskih in zgodovinskih v pesniške pokrajine.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani