nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Brioni / Eseji in drugi zapiski, poved v sobesedilu:
In če bi šlo samo za to, tudi ne bi bilo vredno pisati teh vrstic, takšni miselni cvetovi iz alpskega arboretuma, skrbno zaščitenega pred slehernim vplivom iz povsem tujega okolja, pač niso nič nenavadnega, nenavadno je nekaj drugega, nenavadno je, da v tem arboretumu nihče ne vidi, ali pa vsaj tega javno ne izreče, s kakšnim zares gromozanskim pojavom imamo v teh majskih dneh opravka, namreč s ksenofobijo.
Pravijo, da je ksenofobija težko določljiv, navadno precej prikrit pojav v tradicionalnih družbah, a v tej družbi je ne bo tako težko določiti in razkriti, ne bo je treba iskati po zakotnih oštarijah, kjer so še včeraj psovali, danes pa argentince, tudi ne po temnih ulicah, kjer je kak današnji poslanec streljal bosancem pod noge, danes pa ga tisk slavi kot branitelja pred tujci in Evropo in globalizacijo, nič ne bo treba iskati; svoje ksenofobne zmerljivke so naši ksenofobi ponosno izgovarjali pred mikrofoni in televizijskimi kamerami. V parlamentarni razpravi ob
Bajukovi kandidaturi je ostalo na magnetofonskem traku neprecenljivo gradivo za bodoče raziskovalce slovenske ksenofobije, se pravi izrazov zaničevanja, antipatije in sovraštva ne samo do tam navzočega ksenosa, ki je sicer govoril slovenščino lepše, zanesljivo pa bolj artikulirano kakor parlamentarni ksenofobi, temveč smo slišali bogat cvetnik kulturnega, političnega in emocionalnega zaničevanja tujih družb, kulturnih vrednot, tujih šol; česa vse nismo slišali o, o univerzah, na katere je hodil ksenos, kakšna sociocentričnost in miselna avtarkija je bila tukaj na delu, kakšna samozadostnost predstavnikov rodovne in ideološke avtarkične skupnosti!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani