nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Brioni / Eseji in drugi zapiski, poved v sobesedilu:
Bistvo moderne evropske ksenofobije, ki ima prav tako kot nacionalizem korenine v tem času in ki se ji nista mogli upreti niti nežni duši obeh lirikov, ni sovraštvo do pravega tujca, do onega, ki živi onkraj gora ali prihaja od daleč, pravi xenos je zdaj sosed, ta, ki živi v sosedstvu od nekdaj, a noče biti takšen, kot smo mi, noče biti človek našega jezika in kulture. Srce slovenskega lirika je bilo v Pragi ali na Poljskem, med slovanskimi brati, med ruskimi brezami, kjer je ustvarjal Puškin; srce nemškega lirika je trepetalo pod lipami v Berlinu ali v Weimarju v Goethejevi Gartenhaus. In podobne verze in podoben način čustvovanja bi zlahka odkrili na Češkem in Poljskem, na Tirolskem ali v, kjer so Italijani, in nemški Avstrijci prav tako gledali vsak v svojo daljavo, naenkrat imamo povsod v tem prostoru polno duš, ki hrepenijo nekam daleč, v daljne prestolnice svojih narodov in kultur, kakor kakšne junakinje Čehova, le da se v dušah naših junakov nabira strašna jeza.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani