nova beseda
iz Slovenije
Drago Bajt: V burji besed, poved v sobesedilu:
Sprijazniti se je treba s svetom, ki mu vlada zla usoda, in s svetom, kjer je vse zapisano pogubi in smrti: "Nekdo, ki ga nihče ne pozna, ob uri, ki nihče zanjo ne ve, pride in vzame človeku oči -- in oči ne vidijo več, in vzame ušesa -- in ušesa ne slišijo več, in vzame jezik -- in jezik ne govori več, okuje roke in noge in ničesar ne moreš storiti, odgnati, ustaviti" (Na sinjem polju). Ta "nekdo" ali "nekaj" smrti je na drugem mestu upodobljen kot "menih v temnih cunjah", ki "stoji sam sredi požganega, prekletega, domačega mesta, ki ga je upepelil" (Požar, 1903), ali pa kot neizprosni čas, utelešen v draguljarju, ki ve za "prvi in poslednji dan človekovega življenja" (Dvorni juvelir, 1906): "Nešteto človeških glav je blisnilo pred njim, nešteto rok se je stegnilo proti njemu, dolge vrste ljudi so druga za drugo šle mimo njega in napolnile dvorano, zagradile od vrha do tal vse stene -- in tam, pod zvezdno kupolo dvorane, so obviseli in se zazibali brezrokci, breznogci, od vsepovsod
so strmele oči ..." V romanu Ura (1903--4) je ta neizprosni čas smrti in zle usode simboliziran v stolpni uri, ki ji Kločkov nazadnje zlomi kazalce, misleč, da je tako za vedno uničil čas, "enkrat za vselej določeni usodni tek minut", ki "tečejo v krogu naprej s četrti na pol, s pol na tričetrt, s tričetrti na deset minut, z desetih minut pa na pet, s petih na štiri ..."
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani