nova beseda
iz Slovenije
Drago Bajt: V burji besed, poved v sobesedilu:
Fikcionalnost se v nadaljnjih delih Nabokova le še krepi: šahist Lužin, junak romana Lužinova obramba (1930), se zaman trudi biti oseba v realnem svetu, tako da nazadnje skoči skoz okno, saj mu grozi tako življenjski kot šahovski mat; postane torej šahovska figura in vstopi v nadrealni svet igre. V romanu je Nabokov prvič razločno uveljavil svojo zasnovo dveh sicer ločenih, vendar medsebojno povezanih stvarnosti - zasnovo, ki jo je v obliki binarne opozicije realnega in nadrealnega sveta našel pri ruskih simbolistih, predvsem Belem (Peterburg) in Fjodorju Sologubu (Mali hudič); z njo je vpeljal svojo poetiko poigravanja z različnimi svetovi, njihovo prehodnostjo in presojnostjo (ne brez zgledovanja pri Lewisu Carrollu, avtorju Alice, ki jo je 1923 celo sam prevedel). Prav v Lužinovi obrambi sta uravnoteženi načeli igre in razuma: svet šaha, tj. igre in umetnosti, je glede na absurdno človeško stvarnost racionalno verjetnejši in smiseln, kot le more biti smiselna intelektualna
abstrakcija, npr. v matematiki ali glasbi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani