nova beseda
iz Slovenije
Drago Bajt: V burji besed, poved v sobesedilu:
Družbenostatustna majhnost in telesno-duhovna normalnost junakov, na prvi pogled običajnih, vsakdanjih prebivalcev mlade sovjetske države, ki v pomenkih postavajo na hodnikih komunalnih blokov, v obveznih vrstah pred praznimi trgovinami pa premlevajo najnovejše govorice, se zapirajo v ozke sobe, bolje rečeno, kletke in celice družbenih stanovanj, ali nenehno hitijo po temnih ulicah oz. se vozijo s tramvaji po progah mračnih mest prve socialistične države, skratka, doživljajo same banalne trivialnosti, v katerih tudi smrt nima nikakršne usodnosti več, je v kričečem nasprotju z nedoumljivostjo nasilja in groze, veličastno neznanskostjo fantastičnih peripetij in nerazložljivostjo stvarnosti, s čakanjem na čudež in upanjem v poseg svetega v vsakdanjost, ki jih nenehno obseda. Povsem povprečnim državljanom brez imen, večinoma družbenim obstrancem, že kar ljudem brez duš ali celo človeškim kreaturam -- nekakšnim parodijam nadčloveka, tj. "podljudem", kakor jim pravi --, se nenehno
dogajajo usodne, krute stvari, ne da bi bil za tem kakšen viden razlog, vzrok ali namen; vrtijo se v tem svetu brez logike, kjer se životarjenje iz dneva v dan spremešava z nepričakovanimi smrtmi in celo nenadnimi oživitvami mrtvecev. Harmsov literarni svet je svet brez dobrote, topline, ljubezni, svet surovosti, hladu in zla; je svet, v katerem se čudežno izpopolnjujejo moraste sanje, ki jih je Šklovski sicer imel za barvaste (Harmsa je označil za "sanjača v barvah"), vendar gre slejkoprej za sivino morastega socialističnega kronotopa, za brezčasje, ki je pravzaprav večnost.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani