nova beseda
iz Slovenije
Drago Bajt: V burji besed, poved v sobesedilu:
Govorniki so navadno infantilni misleci in vidci -- podobno kot pri Hlebnikovu, priljubljenem vzorniku oberiutov --, čeprav seveda hitro lahko ugotovimo, da Harmsova dramatika (Jelizaveta Bam) terja drugačno gledališče kakor Zangezi Hlebnikova ali Kručonihova Zmaga nad soncem. Prav zato je lahko tudi sooblikovala poznejše evropsko absurdno gledališče, saj so temeljna načela Harmsove dramske poetike -- prekinitev vzročno-posledičnih zvez, indeterminizem, odsotnost realnega časa, skupnega spomina in odločanja na podlagi pretekle izkušnje, nezmožnost napovedovanja prihodnosti, nenehna ponavljanja, navajanje splošnih resnic, dejstev, rekel in pregovorov, logični razkroj jezika, razkroj identitete dramskih likov in stvari sploh, neskladje med predmetom in pojmom, ki predmet imenuje, torej razpad resnice, povezovanje pomensko in besedno nepovezljivih stvari, pojmov in besed, ideološko in pomensko praznjenje besed, ki so samo še govorne lupine, blokada komunikacije,
ki izvira iz raznosmernega razumevanja in govorjenja -- nadvse blizu tudi poetiki Eugèna Ionesca. Vse to priča, da je absurd postal temelj sodobnega sveta; ta absurd si natika maske, ki so sicer nadvse realne in zato na neki način lahko smešne (koliko hišnikov, miličnikov in neznancev v črnih plaščih mrgoli v njegovi literaturi!), v resnici pa pričajo o nerazvidnem in nedoločljivem strahu, ki preti vsakdanjosti iz ozadja, še več: kar o eksistencialni ogroženosti in metafizični grozi, ki jo razbiramo tudi iz Harmsovih zasebnih beležk.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani