nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Nikdar si ne bi mislil, da bi lahko to slepo okno spet kdaj izgubil; njegovo znamenje sem občutil kot nepremakljivo. In vendar je zatem zadoščal že pogled vstran, in svetloba, ki je prihajala iz njega, je ugasnila: okno zraven - tako rekoč ‘videče’ - se je s odprlo in spet zaprlo, in sicer z rokami, ki so pripadale dvema različnima osebama, najprej prastari, nato mlajši ženski. Starka, to sem spoznal v tistem trenutku, je bila več kot samo stara, umirala je, in z zadnjim vzponom je pravkar iz prostora, kjer so jo zadrževali, skozi zamreženo okno pred smrtjo hotela pobegniti na prosto; od groze spačen obraz z navznoter povlečeno spodnjo ustnico in z razprtimi očmi, ki se same od sebe ne bodo nikoli več zaprle.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani