nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Med njimi mi ni bilo treba, drugače kot doma, iskati tistega edinega sorodnika ali sovaščana, ki me je, s svojim prepoznavajočim smehljajem, reševal iz verige mask. To, da so bili obrazi tukaj prazni, je pomenilo, da so bili brez mask - pri čemer imam pred seboj sliko tistih mladih ljudi, ki so bili, zgneteni na traktorski prikolici, do vratu v krznenih kostumih, na poti v neko alpsko mesto, da bi na tamkajšnjih uličicah po starih običajih priredili svojo divjo gonjo: šib in verig, ki so jih za to potrebovali, pred obrobjem mesta še niso imeli v pesteh, in velikanske, strah vzbujajoče maske, ki si jih bodo vsak hip poveznili na glave, so stale še pri njihovih nogah; kako ozko, mehko in razgovorljivo so delovali obrazi fantov nad njimi skupaj z njihovimi krznenimi kodri, pa naj je bil vsak še tako kmetavzarski! In na podoben način sem se lahko zazrl tudi v jeseniško zaporedje obrazov, kot da bi bilo edino, in kot da bi mi dajalo dostojanstvo, ki ga v
lastni deželi nikoli nisem izkusil, ne na sebi ne na kom drugem - ali, pač, že, na očetu, ob veliki noči, v vogrški cerkvi, ko je, odet v škrlatno ogrinjalo do tal, skupaj z nekaj drugimi vaškimi moškimi, počepnil pred votlino, ki naj bi pomenila prazen grob od mrtvih vstalega, se nato, v enem sunku, pred njo plosko iztegnil in, pokrit z rdečino voščenih lis, ne da bi ga bilo moč prepoznati, tiho obležal na trebuhu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani