nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Silno blagodejno je bilo tudi to, da sem bil rešen ‘plašljivosti’, da sem lahko privzdignjene glave zrl naravnost, na oči, ki so bile, namesto da bi koga ocenjevale, zgolj svoje barve, in da so v teh barvah, črno z rjavo in s sivo, razodevale ‘svet’. K novovrstnemu ponosu pa je prispevalo tudi to - in tukaj je bilo konec s tujinskostjo -, da sem spoznal svojo podobnost z drugimi v valu, zunanjo in notranjo, kakor bi mi je nobeno ogledalo drugače ne moglo pokazati: moja postava je bila suhljata kot njihova, koščena, grobega obraza, neokretna, z neelegantno mahajočimi rokami; moje bitje uklonljivo kot njihovo, voljno, nezahtevno, bitje ljudi, ki so bili stoletja brez kraljev, brez države, dninarji, hlapci (med njimi nobenega plemiča, nobenega mojstra) - in obenem smo mi mračnjaki žareli od lepote, od samozavesti, od drznosti, od upornosti, od gona po neodvisnosti, vsak v tem ljudstvu junak drugega.
Samoglasnikom, ki so mi prebujali
stvari, so se zdaj hodeči pridruževali tako rekoč kot soglasniki, ne da bi se iz njih oblikovale besede, prevzel me je le drugačen, od lastnih pljuč povsem neodvisen dih, navdušujoča sapica, s katero sem nenadoma lahko prebral naslov v časopisu, ki ga je nesel nekdo mimo mene, v slovenščini brez kričečega naslova na prvi strani kot v moji nemščini, ampak, osvežujoče kot manjkajoča pisanost narodne noše, kot čisto obvestilo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani