nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Ne samo brez noše je bilo to cestno ljudstvo, ampak tudi brez značk, brez kastnih znamenj; celo miličniške uniforme niso izstopale, ampak so bile podobne prej, kakor se je tudi spodobilo, obleki javnih uslužbencev. Silno blagodejno je bilo tudi to, da sem bil rešen ‘plašljivosti’, da sem lahko privzdignjene glave zrl naravnost, na oči, ki so bile, namesto da bi koga ocenjevale, zgolj svoje barve, in da so v teh barvah, črno z rjavo in s sivo, razodevale ‘svet’. K novovrstnemu ponosu pa je prispevalo tudi to - in tukaj je bilo konec s tujinskostjo -, da sem spoznal svojo podobnost z drugimi v valu, zunanjo in notranjo, kakor bi mi je nobeno ogledalo drugače ne moglo pokazati: moja postava je bila suhljata kot njihova, koščena, grobega obraza, neokretna, z neelegantno mahajočimi rokami; moje bitje uklonljivo kot njihovo, voljno, nezahtevno, bitje ljudi, ki so bili stoletja brez kraljev, brez države, dninarji, hlapci (med njimi nobenega plemiča, nobenega
mojstra) - in obenem smo mi mračnjaki žareli od lepote, od samozavesti, od drznosti, od upornosti, od gona po neodvisnosti, vsak v tem ljudstvu junak drugega.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani