nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Ta past me ni zadela kot pogled, ampak kot strmenje, ali kot brezočesnost in brezobraznost nasploh, iz katere se je na primer, kot edini organ, šobil pošastni ustni rilec in z eno besedo, vedno enozložno, vedno neslišno, vedno, tudi v značilni narečni obliki, preberljivo, šavsnil nad mano. Ja, v domačih mestih se nisi mogel, kadar si stopil na cesto, uvrstiti v noben val, ampak so te tisti, ki so že od nekdaj, skupaj s svojimi psi, hudobno hodili na preži v krogu in ki so bili, nezmotljivo, kakor je bilo v navadi takih na krožno hojo prekletih, prepričani, da so v vsem tem na pravem mestu in da imajo prav, kakor se mi je zdelo, nemudoma vtaknili v vrečo ali luknjo. Ali je čista domišljija, da sprejemam, tudi še danes, marsikateri ‘Bogdaj!’, ki mi v domači državi zazveni nasproti, namesto kot pozdrav kot grožnjo (‘Sem z geslom, ali -!’); in da, predvsem, kadar se derejo otroci, pogosto nehote dvignem obe roki?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani