nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Vas česa podobnega ni poznala, največ le zavrti korak‐za‐korakom ali stopanje‐na‐mestu v prazničnih in pogrebnih sprevodih; v internatu si se premikal, če že ne sam, pa vedno v kakšni obvezni skupnosti (tudi nedeljski sprehodi so smeli potekati le v skupini, v vrstah po dva in dva, v katerih so zadnji sezuvali prednjim čevlje s pet, in so tistega, ki se je hotel ločiti, spregledali že pri sami misli na to ter ga z žvižgom poklicali nazaj); in v domačih mestecih - saj sem poznal samo taka, državno glavno mesto so mi na nekem šolskem izletu zakrivala ramena drugih in kazalci učiteljev - sem v najboljšem primeru capljal zraven, s pogledom, povešenim k tlom: tam na cesti sem takoj postal plašljiv (kar je morda bolj nazorna beseda kot običajna ‘plah’), to pomeni, da nisem vedel, kam bi pogledal, ali pa sem gledal povsod okrog, samo ne naravnost. Drugače kot v vasi Vogrče so moj pogled v avstrijskih mestecih na vsakem koraku odvračale izložbe, reklamni plakati in,
predvsem, časopisni naslovi, ali pa sem hodil, kakor sem usmeril pogled predse na cestno obzorno točko, meni nič tebi nič v očesno past nekoga, tako sem si vsaj domišljal, ki je prihajal nasproti. Ta past me ni zadela kot pogled, ampak kot strmenje, ali kot brezočesnost in brezobraznost nasploh, iz katere se je na primer, kot edini organ, šobil pošastni ustni rilec in z eno besedo, vedno enozložno, vedno neslišno, vedno, tudi v značilni narečni obliki, preberljivo, šavsnil nad mano.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani