nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
To sosledje nočnih slik neke, kakor se mi je dozdevalo, nenehne dejavnosti, kjer njenih ljudi ni bilo videti, ampak povsod le slutiti, je samo enkrat zamenjal senčnik iz blaga, rumena polkrogla za eno samo zavesno tančico, prav tako brez človeka zraven, in se takoj nadaljevalo v klopotajoče vrtečem se skladiščnemu ventilatorju, v vlečnem jermenu, drsečem sem in tja po gladki podlagi v hitrem teku, ter v senci dimniških meglic na cesti, kamor sem, ker drugje ni bilo mogoče dalje, medtem odšel.
Nekaj podobnega sem vendar videl tudi že doma, onkraj meje, predvsem na robovih tistih nekaj mest, ki sem jih poznal, in tako sem se zdaj spraševal, čemu sem se tam vedno doživljal kot izvrženec, in čemu se je tukaj trepetanje iz notranjih prostorov tako samoumevno prenašalo na zunaj stoječega, čemu se je ta edina soba s senčnikom iz blaga, tako drugače kot doma, pokazala kot simbol udobja, kot poudarjeno svetleča se sreda vrste, pravi tempelj zavetja in
topline, pri tem pa sem se spominil prejšnjega dne, pogovora skupine delavcev, ki je na klopi pred mojo avstrijsko obmejno postajo Podrožca čakala na svoj delavski avtobus, približno takole: »Pa je spet en dan.« -
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani