nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
In to pokrajino pred seboj, to vzporednico, s predmeti, štrlečimi iz nje, pa naj so ležali, stali ali sloneli, to opisno zemljo, vse to sem zdaj dojemal kot ‘svet’; in to pokrajino, ne da bi z njo mislil dolino ali Jugoslavijo, sem lahko nagovarjal kot ‘Moja dežela!’; taka pojava sveta pa je bila obenem edina predstava o kakemu bogu, ki se mi je posrečila čez leta.
Hoja dalje v tej dopoldanski uri je postala razvozlavanje, branje dalje, pomnjenje, tiho sozapisovanje (toda ali nisem že v otroštvu, z zasmehom družine, neprestano pisal nekaj v zrak?). In tu sem razlikoval dvoje nosilcev sveta: tla, ki so nosila konja, viseče vrtove, lesene hiške; in razvozlavalca, ki si je te stvari naložil na ramena, v obliki njihovih znakov in znamenj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani