nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Če je s prvim korakom ven iz rova izginila kamena teža z ramen in kovinski občutek iz zob, so se mi zdaj umile oči, ne s tekočino, temveč s svojevrstnim pogledom. Tudi prej sem sprejemal vase podrobnosti doline, zdaj pa so se mi v svoji dobesednosti zazdele - vrstica črk, ki se mi za nazaj, s konjem, ki puli travo, kot z začetno črko, sklada druga v drugo - kot zveza, pisava. In to pokrajino pred seboj, to vzporednico, s predmeti, štrlečimi iz nje, pa naj so ležali, stali ali sloneli, to opisno zemljo, vse to sem zdaj dojemal kot ‘svet’; in to pokrajino, ne da bi z njo mislil dolino ali Jugoslavijo, sem lahko nagovarjal kot ‘Moja dežela!’; taka pojava sveta pa je bila obenem edina predstava o kakemu bogu, ki se mi je posrečila čez leta.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani