nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Od tega kraja torej nato nikakor nisem zbežal v grozi pred njegovo zgodovino ali pred tamkajšnjo tihoto, zadušnim zrakom, udorom stropa, paznikom proge - njemu bi se dal celo hvaležno zagrabiti za ovratnik in ozmerjati v jezikih zemeljskega kroga -, ampak v enem samem kipenju groze nad obenem izvensvetovno onemelostjo, ki je navalila name, in katere ime je bilo uničevanje duše, še po telesni smrti, in ki se zdaj, potem ko poskušam o njej pripovedovati, ponavlja spet močneje, siloviteje, nevarnejše: če sem lahko takrat z nekaj koraki stekel na prosto, moram danes, ko se mi ne prikazuje nobeno izogibališče, nobena vdolbina, noben obzidek več, obsedeti v predoru, in moja edina pot k človeštvu je v tem, da stvarem nemega planeta, čigar ujetnik sem, v želji, da bi bil pripovedovalec - po lastni krivdi! -, nadenem oči tiste besede, ki me bo pomilostila. Ali vidim zdaj zato v majhnem klobčiču kresnic, ki čepi v travi pred predorom, ogenj bljuvajočega
zmaja, ki nadzoruje dostop v podzemni svet - ne vem, ali zato, da bi tam varoval zaklad ali da bi me zaščitil.
Kar pa naj bi bilo nadzemlje ali preprosto svet, to sem spoznal nato na poti nazaj.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani