nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Nato je sledilo, da je bilo videti drevo, namesto s sadovi, z vejo ob veji, obloženo s kamni, kar bi brez otroka pomenilo ‘zlo’, kot čudežno drevo, da se je v deroči visoki vodi naenkrat podilo veliko mirnih plavalcev, med njimi tudi jaz, in da je lice spečega čutilo tla pod seboj kot knjigo.
Tako se je v moji najdaljši noči našla tudi kratkotrajna ura polsna, v kateri sem se lahko stegnil, v kateri je bilo zadovoljstvo, ležati na hrbtu prekrižanih rok za tilnikom, s kapljanjem iz stropa predora v ušesih, in v kateri ni bilo treba, drugače kot sicer, ležati na srčni strani, da bi se čutil samega pri sebi. Najprej sem se splazil v rov, in zdaj sem si tam vzel svoje mesto, z bratovim površnikom kot ogrevajočo odejo na sebi, in obdan z daleč bolj svetlo temo, v kakršni je bil najbrž svoje dni on v podzemni kleti.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani