nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Najprej se mi je zazdelo, kot da bi svoje ljudi pri čem zalotil; kot bi bili veseli, da so lahko končno brez mene, med seboj, in da se lahko obnašajo, kakor jim je bilo pri duši: kajti delovali so, ne da bi bili glasni, razpuščeno; sestra se je v ta krog za hec spakovala, oponašala, pozivajoč k ugibanju, izraz tega ali onega, med katerimi sem medtem prepoznal svojega lastnega, ki so ga vsi, tudi oče, s klobukom krivo na glavi, najbolj zasmehovali. ( Kar naprej me je preganjalo, da motim, da prihajam v nepravem trenutku, da sem igrokaz, kakršen sem potem pogosto dejansko postajal.) Toda ko so me opazili, je zasijal žarek skozi travnati vrt, ki je šele po četrt stoletja prav zavel čez izpraznjeno mesto.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani