nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Bilo je zgodnjepomladansko popoldne, in sonce se mi je upiralo v hrbet. V gozdu, kjer sem vedel za mesta, sem našel prve gobe leta, najprej majhne, čvrste, v dobravskih gramoznatih tleh skoraj belkaste lisičke, potem jurčke, ki so se mi pri hoji, ko sem jih, sicer pri barvah negotov, lahko boljše razločeval, sčasoma vse bolj številno svetlikali nasproti, vsak zase prisrčna utež v roki, in končno na gozdnem robu, molečo iz trave, z visokim votlim tenkim, v vetru gugajočim se betom, posamezno, daleč vidno marelo, h kateri sem stekel, kot da bi moral biti prvi pri tej kraljici, in katere klobuk je, velik kot ščit, v sredini okroglo izbočen, štrleč čez obe moji dlani, tehtal manj kot še tako testeni mlinec.
Z gobami, zavitimi v prevelik robec svojega brata, ki so mi ga, kot tudi njegova oblačila, vsilili za potovanje, sem se približal Vogrčam in hiši v njih, kjer je mati lahko ležala samo z obrazom proti steni, sestra samo na vseh štirih čakala na vrnitev v zmedenost, in
kjer je oče samo kot sedel na gnojišču.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani