nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Jaz vsekakor nisem mislil na to, da bo umrla. In očetu ter sestri je šlo očitno prav tako: tisti, ki se je v zadnjih letih, od svoje upokojitve, komaj premaknil s svojega posestva, je zdaj okrog njega delal vedno večje kroge, najprej, kar je bilo za človeka kot on že prekoračevanje meje, s potepi do sosednjih vasi Vogrče in Dob, nato celo proti severu, čez Dravo, ‘k’, kjer se je zanj pričenjalo najbolj notranje okrožje tujine; tista druga se je oblačila z vso skrbjo, nakitila sebe in hišo, se razodevala predvsem kot izučena kuharica, ki je pričarjala pri nas nikdar videne, tudi brezimne jedi. In to je bilo po volji menda tudi na posteljo priklenjeni v sredini: od očeta si je dala pripovedovati - bila je pozna pomlad - o stanju drevesnega razcveta, žita, o vodostaju Drave, o tajanju snega na, in dovoljevala, da ji postreže sestra, ki je bila končno za kakšno rabo, kot da bi na to čakala vse življenje, in svečano vzravnana je razkosavala jedi, z očmi, bleščečimi se od zadoščenja (mi
drugi pa smo ob vonju hrane za hip pozabili tistega po zdravilih).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani