nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Včasih sem iz različnih razlogov odšel raje na avtobus: prvič sem bil lahko z njim dlje na poti; drugič pa je bilo v njem temno; in končno so se mi na vožnjah z avtobusom zazdeli celo tisti, ki so mi bili do naveličanosti znani, kot spremenjeni. Kjer sem jih v vasi ali v mestecu istovetil z njihovimi glasovi, s hojo, pogledi, z načinom, kako so naslanjali komolce na okensko polico in obračali glave za mimoidočim, tudi s tem, kar sem vedel o njihovi družini ali njihovi predzgodovini, tam so zdaj, z vstopom v avtobus, postali na mah nedoločljivi. In kot nedoločljivi so bili v mojih očeh več kakor sicer: rešeni svojih posebnosti so se končno kazali same, enkratne, sedanje, in v drvečem, zibajočem se avtobusu so delovali tako veliko bolj pravilno na svojem mestu kot na domačih, zanje označenih cerkvenih sedežih, kot poplemeniteni v skupni vožnji.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani