nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Ja, s tem ko so ti meščanski sinovi in hčere pred menoj, onemelcem, brez najmanjšega vmesnega vprašanja, govorili mirno dalje, so nameravali, nekoga kot mene, nekoga izmed nas, zavreči, in že njihov govorni način, četudi brez vsake grde besede, tisto plitvo, lahkotno lajnanje, je bil proti meni. Čutil sem, kako je energija, ki se je pred srečanjem z njimi, v samotnosti, zbrala v meni - sila, da bi tudi jaz kdaj kaj povedal, pripovedoval -, za mojim čelom naravnost preskočila in z močjo, ki je pretresla in omamila vse možgane, spet udarila vame; ‘osamljenost’, ki sem jo poznal samo kot besedo: tako sem jo doživel. Tega dne sem se zarekel, da ne sme take vrste družba nikoli postati moja; in mar ni bilo pravo tiho zmagoslavje, ne sodelovati v pogovoru, biti nekdo drug?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani