nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Njen pogled, namesto da bi me zadel, je na meni počival, in če mi je doslej napovedoval zlo, mi zdaj ni oznanjal nič drugega kot veselje ob moji, njeni, najini prisotnosti; pri tem pa se ni nikoli vsiljevala, samo dogajala se je, umikajoča se vsakemu tretjemu, kadar sem ga potreboval, kot čisti namig, znamenjsko.
V moji predstavi je sestrina drža sedenje, mirno, pokončno posedanje, z rokami poleg sebe na klopi. Čeprav se je vendar pred vsako hišo nahajala kakšna taka klop, so tam drugače navadno čepeli moški, večinoma starejši - in moj oče, ki ga ohranjam v spominu kot edino starega, se mi ni nikoli vtisnil kot sedeči.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani