nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Med vožnjo sem potem stal zunaj na ploščadi vagona, v gneči z drugimi, ki so mi rjoveli svoje krike veselja mimo ušes. Še vedno je bila noč, nebo in zemljo objemajoča, okrepljujoča tema, z zvezdami zgoraj in s pršenjem isker iz lokomotive spodaj, in prvino, prevevajočo ta črni prostor sil, si kot nekaj svetega lahko predstavljam še danes. Bilo je, kot da mi ni treba posebej dihati, tako oživljena je bila od voznega zraka moja notranjost, globoko v nos; vzklike, ki so jih zraven mene kričali sošolci, ki pa sem jih jaz nosil samo tiho v sebi, sem slišal zato, namesto z lastnim glasom, izražene s stvarmi iz zunanjega sveta, izzvenjajoče iz topotanja koles, drdranja tračnic, šklepetanja kretnic, smernih signalov, branikov ob poti, iz vsega prasketanja šumečega, vihrajočega železnišča.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani