nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Z nobenim od pristojnih duhovnov se nisem nikoli srečaval kot z dušebrižnikom; sedeli so ali odmaknjeni v svojih toplih zasebnih sobanah, in kadar so dali koga poklicati k sebi, se je to zgodilo največ zato, da bi koga posvarili, mu zagrozili in ga zaslišali - ali pa so merili poslopje, vedno v svojih črnih sutanah‐uniformah do tal, kot stražarji in pazniki, med katerimi so bili pač taki in drugačni. Celo ob oltarju, pri vsakodnevni maši, se niso spreminjali v duhovnike, v katere so bili nekoč vendarle posvečeni, ampak so vsako obredno podrobnost izvajali v vlogi varovalca reda: če so stali obrnjeni, molče, z rokami, privzdignjenimi k nebesom, se je zdelo, da prisluškujejo, kaj se dogaja za njihovimi hrbti, in če so se potem obrnili, kot da nas vse blagoslavljajo, so me hoteli samo zalotiti. Kako drugače je bilo z našim vaškim župnikom: še pravkar je pred mojimi očmi spravljal v klet zaboje z jabolki, poslušal radijska poročila, si iz ušes rezal kocine
- zdaj pa je stal v slovesni opravi v božji hiši in upogibal koleno, pa naj je to tudi počilo, pred presvetim, odmaknjen nam ostalim, ki smo prav zato postali srenja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani