nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
je stal, zgolj obris, med svojimi vratarniškimi vrati, in njegov pozdrav meni, tresoč glas, ki je zazvenel kot iz najbolj odmaknjene daljave, ne da bi pričakoval odgovor, je imel obredni zven mujezinovih svaril, visoko zgoraj na minaretu. Pred neko kmetijo, daleč proč od ceste, na koncu sadnega drevoreda, je sedela na klopi, s kolenom ob kolenu, polnoštevilna vaška družina, poglobljena v sporazumni molk, kot v človeški svet prestavljen simbol poletne noči. Zavil sem na pokopališče: nobene sveže gomile (bile so šele pri mojih kasnejših prihodih domov, takrat seveda vedno nove).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani