nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Proti njim sem hotel bruhati ogenj, ker so korakali, se bahali, stopicljali, se plazili in vlačili, v zaščiti vozil režali drug v drugega, ker so njihovi glasovi, v primerjavi s katerimi sta imela še pokanje veje ali strganje lesnega črva dušo, škodoželjno, jokavo, pobožnjakarsko brisali modrino z neba in zeleno z zemlje, in ker je bila vsaka beseda, ki so jo izrekli, prazno reklo, eno bolj malomarno od drugega, od ‘Ven iz prometa!’ do ‘Pesem ali kaj’. Sodobniki so bili vseskozi čistunski ljudje, urejenih pričesk, vzorno oblečeni, blestečih značk na klobukih in v gumbnicah, dišeči po tem in onem, zmanikirani, s sijoče zloščenimi čevlji (pri čemer je bilo opazno, da so poglede dobrodošlice usmerjali najprej na moje prašno obuvalo) - in vendar je bila vsa ta povorka naravnost krivično, kaznivo grda in brezoblična. To je izviralo, tako se je mi zdelo, iz pomanjkljivih očesnih barv, izbrisanih s trmasto zlovoljo, in ko sem preudarjal, ali si morda tega
zgolj ne domišljam, me je v istem trenutku zadel stranski pogled, ki je, nemočen od besa, da ne more ubiti prvega primernega, odšinil proč k naslednjemu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani