nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
In tako se je približal moj vlak, vijugajoč skozi puščavo, bobnenje, vpadanje, vzvršenje, oči žarometov daleč zunaj razpok, tipajočih dalje, in nastopil nato sam, lokomotiva končno stoje, z množico notranjih svetilčic, ki so prerisovale fuge in razpoke, šelesteče, pokajoče od moči, pravljično ohišje, in vagoni, polni vračajočih se iz mest, z morja, iz tujine, ki so smrčali, reševali križanke, pletli.
Tako kot svetli trenutki prebujenosti, ponoči enako kot podnevi, takrat na Krasu, tako mračne tudi sanje. Pregnali so me iz domnevnega raja in me vrgle v pekel, kjer sem bil, brez siceršnje družbe, prekleti in zli obenem.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani