nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Po nekaj korakih sem se zvrnil, obležal sem v travi, z obrazom navzdol, in nobenega prsta nisem več mogel premakniti. Še nikoli se nisem počutil tako blizu zemlji; vohal sem jo, jo čutil na licu, slišal vršeti podzemeljsko reko v globini, Timavo, in se na tihem smejal, kot da sem nekaj dosegel; in ko so me potem, za noge in roke, odnesli v hišo, sem svoj dosežek lahko tudi poimenoval: končno sem se pokazal, vse življenje usmerjen k samostojnosti, tako nemočnega, kakršen sem bil, in končno si je lahko dal človek, ki je pogosto skrivaj naravnost besnel, češ da mu nihče ne priskoči na pomoč, brez upiranja pomagati - neke vrste odrešitev.
Dan zatem so mi pripovedovali, da moje pijanosti pred tem sploh ni bilo opaziti; bil da sem samo ‘zelo strog in ponosen’; oči da so se ‘bliskale’; vsem da sem ‘oznanjal’, kakšni da so v resnici; in na koncu da sem imel govor o slovnici, predvsem o ‘trpniku’, ki ga menda v slovenščini ni, zaradi česar bi
bilo treba zahtevati, da naj se slovensko ljudstvo končno preneha objokovati kot ‘ljudstvo trpljenja’.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani