nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Nisem bil samo stezosledec, ampak tudi dninar, svat, pijanec, vaški pisar, mrliški čuvaj. Videl v Gabrovici zvon, ki je padel iz cerkvenega stolpa, in ki je, z igrajočimi otroki zgoraj, tičal poševno v zemlji; preplašil v Skopu, stopajoč iz divjine, starko, ki je na samem grabila v dolini; risal v Pliskovici, v edini ob delavnikih nezaprti cerkvi, črnorumenega, ki je lezel preko oltarnega prta; občudoval v Hruševici, vasi brez potoka, kakršne so vse na Krasu, kameni kip sv. Nepomuka, ki ga je sicer najti samo ob mostovih; stopil iz kina v Komnu tja ven v mesečno noč, bolj svetlo in neslišno kot puščava Mojave, skozi katero se je še pravkar boril Widmark; se izgubil v gozdovih z laškimi kostanji v, kjer rastejo edina visoka drevesa na Krasu in kjer šumenja listja vseh preteklih let, do gležnjev globoko, in škripanja sadnih luščin med hojo ni mogoče primerjati z nobenim šumom sveta; stopil skozi prostostoječi portal Temnice, ki vodi od roba poljske poti ven v stepo in divjino; se v
Tomaju poklonil pred hišo, v kateri je umrl slovenski pesnik, ki je , skoraj še otrok, prikliceval zdravilno moč borov, kamenja in tihih poti svoje pokrajine, od tam nato odšel in - konec vojne, konec tuje vladavine monarhije, začetek Jugoslavije - osvojil (‘pridrdral v’) glavno mesto Ljubljano, kjer se je, brat mojega natakarja in vojaka, povzpel do predstavnika novega časa, in kjer, za kaj takega za stalno morda premalo drzen, preveč tudi pogojen s kraško ‘tišino’ (njegova glavna beseda) - glej njegovo daleč štrleče uho! -, kmalu ni bil več med živimi.
Indijanka, ki me je takrat sprejela in me imela za sina rajnega iz sosednje vasi: njene zamenjave ji nisem nikoli pojasnil.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani