nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Ali se je bilo na stvari neke pokrajine in na dela njenih prebivalcev mogoče trajno zanesti? Kaj je bilo s tistimi brezvetrnimi dnevi na Krasu, kakršni so bili ob vsakem letnem času, brez sonca in tudi brez oblike v brezsvetnem prostoru, kjer je na goli zemeljski ploskvi - ne obris ne glas ne barvni lesket - čez noč ugasnilo najbrž vsako življenje, ti sam pa si bil komaj še zadnji dihajoči; potrtost, ki se, drugače kot kjer koli drugje, ni omejila na trenutek prebujanja in ki je niso mogli prepoditi niti kričeči petelini niti pozneje opoldanski zvonovi, vsi enako tenki, iz stotih delov mesta (televizijske naprave, doneče iz zapuščenih hiš, in avtobusi, drveči mimo, črno drogovje, vozniki spredaj kot zdavnaj zogleneli, ki so jih držale skupaj le še njihove uniforme)? Noben mrtev satelit ni mogel biti v takih dneh bolj mrtvo bled kot Kras, kakor pokrit s koščenim pepelom, kjer so kasneje zaštrlela nešteta okostja, tako imenovana žlebičasta polja, ostra kot nož,
nedostopna.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani