nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Nasploh je naša ravnina slovela po treznosti svojih prebivalcev in po tem, da nimajo le‐ti v mislih nič drugega kot namensko in kar najbolj enostavno. Zdaj pa sem prav v tem spoznal izraz, ki sem ga tako pogrešal in ki sem ga pričakoval od dodatkov in dopolnil: očetova miza, skupaj s stoli, z okenskim križem in vratnim podbojem, prostora ni delala samo bivalnega, izžarevala je tudi nekaj čednega in ljubkega; pričevala je ne samo o skrbni roki, ampak je posredovala, kar je mož, nagel v nastopu, togoten, neusmiljen, lahko izrazil samo na ta edini način ter posredoval dalje, in kar je bil čisto on: zbegan in oplašen ob njem samem, si vzdihoval pred predmeti iz njegove roke, in od njih si se učil mere na oko. Črke IHS nad kraškimi portali so se mi tako povezovale z letnico, ki jo je oče vžagal v čelo lesenega senika, kot zračne luknje za seno, in k temu vzorcu, kot vžganemu v preperel, svetlosiv deščeni trikotnik, sem odtlej dvigal pogled kot k tistemu
enkratnemu, kar je lahko sicer samo umetnina, in na hiši nisem potreboval nobenega drugega okrasa več.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani