nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
V nobeni od tamkajšnjih zgradb nisem videl tistega, čemur se pravi umetnina: čemu se mi je potemtakem skoraj pri vsakem pogledu v dvoriščni prostor - tudi zgolj pri hoji mimo - odprlo srce kot na razstavah slik, tudi najbolj sijajnih, edino ob svetih časih, in je vabila pručka, s sedežno površino, ravno prav široko za malčkovo ritko, da bi prestoloval na njej? Očitno, veliko izdelkov kraških ljudi je ponavljalo glavno obliko pokrajine, okroglost dolinskih skled; za vse fino pletene košare, trebušasta vozila, kotanjaste pručke, z lokom kronane senene grablje, se je zdelo, da se poklanjajo edino plodnemu v deželi, materi Dolini, tak izbočen trebuh pa je imela tudi tista srednjeveška lesena mati božja v cerkvi.
Brez kraških ogrodij in naprav prav tako nikdar ne bi mogel oceniti dediščine svojih prednikov, ne bratovega sadovnjaka ne očetovega ostrešja in ohišja.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani