nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Kraške hiše, od zunaj utrdbe, kot škatlice druga v drugi, zgoraj z dimniki, hišami zase, pa so bile v notranjosti tem bolj ljubke; nobenih sodastih obokov ne potrebujejo; le zunaj se rahlo vbočijo proti vremenu.
V nobeni od tamkajšnjih zgradb nisem videl tistega, čemur se pravi umetnina: čemu se mi je potemtakem skoraj pri vsakem pogledu v dvoriščni prostor - tudi zgolj pri hoji mimo - odprlo srce kot na razstavah slik, tudi najbolj sijajnih, edino ob svetih časih, in je vabila pručka, s sedežno površino, ravno prav široko za malčkovo ritko, da bi prestoloval na njej? Očitno, veliko izdelkov kraških ljudi je ponavljalo glavno obliko pokrajine, okroglost dolinskih skled; za vse fino pletene košare, trebušasta vozila, kotanjaste pručke, z lokom kronane senene grablje, se je zdelo, da se poklanjajo edino plodnemu v deželi, materi Dolini, tak izbočen trebuh pa je imela tudi tista srednjeveška lesena mati božja v cerkvi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani