nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Prav burja je primikala posamezno ter odkrivala enotnost branilnosti in lepote. Severne fasade, kamen zazobčan v kamen, komaj s kakšno drobceno v njih, pri tem pogosto dolge kot cerkvena ladja, v velikem nežnem upogibajočih se proč od viharja, so se mu tako elegantno izmikale, in dvorni zidovi, višji kot prenekateri figovec zadaj, zaobljeni navzgor, z marmornatimi portali, dovolj širokimi za knežjo kočijo (skupaj z belimi stanovskimi odbijači in z monogramom IHS na temenu), so obdajali štirikotnik, v katerega si vstopil, od drdranja še na pol slep in gluh, kot v izložbeni prostor, kot v bazar zbranih dragocenosti, kjer se koza za žaganje zliva z brajdo, šibja s steno koruznih storžev in kupom, pleteni voz z leseno stebričasto ograjo, šotor iz opornikov z vrsto polen (položi svojo leskovo palico in prt z gobami zraven na dvoriščno klop, ujemata se s sliko). Kraške hiše, od zunaj utrdbe, kot škatlice druga v drugi, zgoraj z dimniki, hišami zase, pa so bile v notranjosti tem bolj
ljubke; nobenih sodastih obokov ne potrebujejo; le zunaj se rahlo vbočijo proti vremenu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani