nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Zgolj utvara je, čutiti sol na obrazu, ne pa tudi divja zelišča z roba poti, timijan, žajbelj, rožmarin (vsi skupaj bolj trdoživi, majhni in prvobitni - vsak list in vsaka iglica že bistvo začimbe obenem - kot v naših kuhinjskih vrtovih), vonja skoraj že afriško robate mete, cvetne ustnice malega jesena, smola, kapljajoča iz dreves, brinove kroglice, spominjajoče na pijače (brez nevarnosti, da bi se z njimi opijanil). Ta veter ni dvigajoč samo zato, ker prihaja spodaj z morja: zgrabi te, strašansko nežno, pod pazduho, tako da se popotniku, tudi če se giblje proti njemu, zdi, kot da ga nosi. Mar ne poznamo, predvsem na jugu, starih obalnih ljudstev, pri katerih je največji praznik, ko se ob določenem času umaknejo na zapuščena višavja, kjer na skrivnem slavijo veter in se mu dajejo tako rekoč posvečati v zakon sveta?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani