nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Kljub temu: posebnega ljudstva (s ciklom vred) na Krasu nisem srečal; zato pa prebivalstvo, ki mu na vseh straneh neba pomeni ‘spodaj’ ali ‘zunaj’, družnost in krajevna zavest, kot v svetovnem mestu, z razlikami od vasi do vasi prav tako kot tam med posameznimi okraji (v bratovem slovarju je imel Kras od vse Slovenije največ jezikovnih najdišč), samo da vsak mestni del zase, uro pešpoti do naslednjega, leži v nikogaršnji deželi in noben ni na glasu četrti siromakov, četrti meščanov ali bogatašev: k vsem vodijo ceste, le redke z imenom, enako navzgor, na jugu mesta morda cedra zgoraj pred cerkvijo namesto kostanja na severnem robu in na zahodnem robu morda kako italijansko ime več na spomeniku padlih. Nepredstavljiva ne zasilno zatočišče ne vila; edini grad, ki so ga zgradili Benečani, ki so Kras, kakor pred njimi Rimljani, izsekali za gradnjo svojih ladij, in dali šele s tem končno obliko kamniti pokrajini, ki je požirala vodo, stoji, zapuščen in preperel, izbočeni doževega cesarstva
neskladni zavojki v siceršnji enoličnosti in premosti, kot puščavski grad tam na svoji skalnati kopi.
Ljudstvo, ki so ga nekateri doma kar naprej citirali, drugi priklicevali: na Krasu ga nisem pogrešal; tudi nobenega preganjanega kralja mi ni bilo treba obžalovati; prav tako mi ni bilo več treba, kot v domačem okolju, iskati praznih stez in slepih oken; kot pečatov pogreznjenega cesarstva, tukajšnje hiše so lahko ostajale brez podzidkov in okrasnih - in s pogledom na, kjer se nad Nanosovim hrbtom kopiči moja srednjeevropska klop oblakov, porečem:
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani