nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Ko me je učitelj (za zemljepis in zgodovino) nato razsvetlil, je navidezni izgled, dolgoletni, že opravil svoje delo, in če je obstajal cilj za moje hrepenenje po daljavi, je bil to Kras. Pri tem sploh nisem imel nobene slike o njem, kvečjemu golo skalovje, vanj ugreznjeni, tesno drug ob drugem, lijaki dolin, z rdečo prstjo na dnu. Nekoč sedi poldorasli v mojem spominu doma ob okenski polici in izbruhne, ob misli na neznano obalno raven za vsemi gorami, v solze, tako vroče, da imajo, drugače kot občasno otroško cmerjenje, moč vzklika: so tisto, to spoznavam zdaj, prvo, kar je nevprašan, samodejno, dal od sebe - njegova prva lastna beseda.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani