nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Pravkar si je lahko predstavljal nek zelo oddaljeni kraj in pri tem bo, ne da bi odnehal v svoji domišljiji, z eno roko mirno prestregel paket, ki se je, za vsakogar sicer nepričakovano, iz prtljažniške mreže zvrnil na glavo njegovega soseda; preden bi lahko človek to opazil, ga bo potisnil nazaj in pokazal, kot da se ni nič zgodilo, svoje enkratno mežikanje, ki je bilo nemara namenjeno neki gori na Antarktiki. Posebej ušesa so izražala občutek za istočasnost prisotnega in odsotnega, tako značilno za mladega moža: lahko so pazila na vsak šum v vozečem avtobusu, obenem pa se zavedala nekega ledenika, rojevajočega se v istem trenutku, slepcev, ki pravkar tipajo skozi mesta vseh celin ali potoka, ki zdaj tako kot že od nekdaj curlja skozi domačo vas. Pri tem niso imela nobenega znamenja razen tega, da so tenka, prozorna, steklena, nekoliko štrlela; ostajala so tudi negibna; misel, da so nezmotljivo dejavna, ja, edino dejavno vsenaokrog, zbirališče za
zunaj in notri, človek dobesedno ves uho, to je povzročala najbrž njegova naravnost sohasta drža čakajočega in na vse pripravljena, ohranjena vso vožnjo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani