nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Končno bo le‐ta spoznal, kdo je bil (kadar ga je opisoval tretji, se je čutil vsakič ali napak presojenega ali precenjenega, lastni sliki - če se mu je posrečila - ni mogel nikoli verjeti, in vendar se je vprašanje ‘kdo sem?’ pogosto vsiljevalo kot molitveni vzdih); končno je imel pred seboj glavno osebo iz otroštva, svojega dvojnika, ki je, v to je bil povsem prepričan, rasel nekje na svetu hkrati z njim in ki bo nekega dne, čisto gotovo, enostavno tu kot pravi prijatelj, in on ga bo, namesto, da bi ga spregledoval, kakor so ga celo lastni starši, razumel brez besed ter mu oprostil kot obratno on njemu, s prepoznavajočim smehom ali z golim vzdihom; končno je gledal v nevarljivo zrcalo!
Le‐to mu je najprej kazalo pojavo, ki je morala biti vsakemu všeč. Tukaj je sedel mlad človek, popolnoma nevpadljiv, po videzu komaj kaj drugačen od svojih vrstnikov, ki se je od drugih razlikoval po tem, da je, ne da bi se sam posebej izločil, ostajal
zase.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani