nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Ves pozoren sem opazoval njegovo prečo, mnogokrat prelomljen vrtinec, v katerem sem, od zadaj, videl samega sebe. Kratko ostriženi lasje, ki so štrleli kvišku, in dajali dvojno sliko, mladega vojaka in enako starega nikogar. Končno bo le‐ta spoznal, kdo je bil (kadar ga je opisoval tretji, se je čutil vsakič ali napak presojenega ali precenjenega, lastni sliki - če se mu je posrečila - ni mogel nikoli verjeti, in vendar se je vprašanje ‘kdo sem?’ pogosto vsiljevalo kot molitveni vzdih); končno je imel pred seboj glavno osebo iz otroštva, svojega dvojnika, ki je, v to je bil povsem prepričan, rasel nekje na svetu hkrati z njim in ki bo nekega dne, čisto gotovo, enostavno tu kot pravi prijatelj, in on ga bo, namesto, da bi ga spregledoval, kakor so ga celo lastni starši, razumel brez besed ter mu oprostil kot obratno on njemu, s prepoznavajočim smehom ali z golim vzdihom; končno je gledal v nevarljivo zrcalo!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani