nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Učitelj, kot mlad geolog pripovedujoč o svoji samotni ekspediciji, je dejal, da se je počutil resnično prostega šele takrat, ko so za njim ostala ‘zadnja lovska znamenja’: jaz pa, daleč proč od vsakega naselja, na področju, kamor, skoraj z gotovostjo, razen mene dolgo ni zašel nihče (saj tudi nihče ni vedel, da sem bil tukaj), sem imel zdaj opraviti s tesnobo, s strahom pred pošastjo - samim seboj. Izginulo vsako oprijemališče nekega sveta; na njegovem mestu orumenelost, skozi katero je slepo tavala pošast z imenom ‘sam’, ki jo je naščuval krvoločni pes, nenadno švigajoč v notranjosti. In spet sunek, ki je bil obenem osveščenje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani