nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
je bil mostiček za violinske strune je bil prečna stena v orehu je bil najbolj zgornji del biča... Iz besede za rahlo vetje je z zamenjavo črke nastal močan prepih, iz tega spet z drugo črko vihar, ki je bil obenem ime za svižec in pršec... Tihi priklici so končno prevzemali človeško podobo, in na stopnicah sem videl, obrisane z besedno svetlobo, stopati odsotne v ospredje: mater kot tisto, ‘ki je prenehala biti dekla’; očeta kot tistega, ‘ki ni odnehal biti hlapec’; sestro kot ‘blazno’, iz katere je z rahlo glasovno spremembo nastala ‘blažena’; prijateljico kot ‘mirno’, učitelja kot ‘grenkoustnika’; vaškega norčka kot pahnjenca, takega ‘ki paha med hojo’; sovražnika, v obliki ožuljenine, ‘odrgnjenega mesta na peti’; in, pred vsemi, brata kot ‘pobožnega’, kar je bila obenem oznaka za ‘umirjenega’.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani