nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
To ljudstvo ni nikoli tvorilo lastne vlade, in tako so morali za vse državno, javno in tudi pojmovno vskočiti dobesedni prevodi iz vladarskih jezikov, iz nemščine in latinščine, kar je bilo videti podobno umetno in čudaško, kot če bi bralec tukaj namesto besede kot ‘substanca’ našel nekakšno ‘podstat’; zato pa je dajalo oprijemljivemu, stvarem, in ne samo koristnim, prava ljubkovalna imena, pri čemer se je zdelo, da so vse hišno krstile ženske, in vse zunaj hiše moški: pod vročim pepelom pečeni kruh so na primer imenovali ‘podpepelnik’, in vrsti hrušk je bilo ime ‘gospodičnica’. Značilna svojevrstnost je bilo, da so iz besed za velike prostorskosti, samo z dodajanjem zloga, ne druge besede, lahko nastajale pomanjševalne oblike, zvalniki za bitja v tem prostoru, ki pa je za svoja bitja tvoril spet nekakšno zavetje: v ‘gozdu’ je bila skrita recimo ‘pogozdnica’, kar ni pomenilo samo človeške prebivalke gozda, ampak tudi pogozdno travo, določeno pogozdno rožo,
divjo češnjo, divjo jablano, pravljični lik in obenem srce gozda - meniščka: šele z nekim drugim, ne z navajenim imenom, je bralec slovarja dobival čut za stvari.
Tako nežno kot robato ljudstvo je nastajalo tu pred njim, zaničujoče v mnogih inačicah hitrost v mišljenju in počasnost v dejanju; delovno (‘pri delu smo veliko spredaj’, tako neko mesto v bratovem pismu); jezik odraslih, prepleten z otroškimi izrazi; enozložen, skoraj nem, v brezupnosti, večzložen, naravnost vznesen, v veselju in hrepenenju; brez plemstva, brez vojaškega koraka, brez posestev (zemlja le v zakupu); edini kralj pa tisti pravljični junak, preoblečen, tavajoč, na kratko prikazujoč se in spet izginjajoč.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani