nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Segalo je globlje, bil je gnus: med neštetimi, h katerim sem se moral prištevati tudi jaz - sam, prerinjen, prerivajoč se nazaj, ogret samo z modro votlino učne klopi in s spancem -, videti tak domišljav prapor izbrancev, izločenih od nas. Ti slovenski fantje bi morali takoj utihniti, se priplaziti iz svoje oklepne trdnjave in nemudoma, vsak posebej, prav tako brezdomno kot jaz čepeti na stolih, odrejenih zanje, z naključnim, smrdečim, sopečim, praskajočim se tujim telesom poleg sebe, in se potem prav tako nemo, zgolj s pljuskanjem internatskega vodnjaka v ušesu namesto z zaupnim šušljanjem sozarotnika, sprehajati po dvorišču kot tukaj, za katerega je vaša družabna manjšina še bolj odvratna od tiste brezjezikovne, nesložne, brezsmerne, s povešenimi glavami in stisnjenimi pestmi postopajoče, tavajoče večine!
Šele veliko kasneje mi je eden od teh drugojezičnih povedal, da svojega kroga nikakor niso tvorili zato, da bi se združevali zoper nas ostale; postajanje drug
okrog drugega v kotu da je bilo bolj edina možnost za to, da bi iz sogovornikovih ust, po celem dnevu prisiljenega govorjenja v tujem jeziku, končno zaslišali materinščino, ki ni bila zaželjena samo pri nemških sogojencih, ampak tudi pri nadzornikih.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani