nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Ali jim nisem privoščil njihovega očitno skupnega cilja? Segalo je globlje, bil je gnus: med neštetimi, h katerim sem se moral prištevati tudi jaz - sam, prerinjen, prerivajoč se nazaj, ogret samo z modro votlino učne klopi in s spancem -, videti tak domišljav prapor izbrancev, izločenih od nas. Ti slovenski fantje bi morali takoj utihniti, se priplaziti iz svoje oklepne trdnjave in nemudoma, vsak posebej, prav tako brezdomno kot jaz čepeti na stolih, odrejenih zanje, z naključnim, smrdečim, sopečim, praskajočim se tujim telesom poleg sebe, in se potem prav tako nemo, zgolj s pljuskanjem internatskega vodnjaka v ušesu namesto z zaupnim šušljanjem sozarotnika, sprehajati po dvorišču kot tukaj, za katerega je vaša družabna manjšina še bolj odvratna od tiste brezjezikovne, nesložne, brezsmerne, s povešenimi glavami in stisnjenimi pestmi postopajoče, tavajoče večine!
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani