nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
Zmeraj znova so si pripovedovali (čeprav ni nihče ničesar sodoživel in je poznal vse le po pripovedovanju), kako je otrok, sedanji starec tam, nastopal kot mesečnik - kako je neke noči vstal, odšel s svojo posteljnino k mizi, kjer so bili drugi še pokonci, tam odložil odejo in, spet v postelji, pričel glasno stokati, da mu je tako hladno; ali kako je otrok pogosto cele dneve brez spomina taval naokrog, nato končno našel domov, a si ni upal v hišo, ampak v znamenju svoje vrnitve, v jutranjem svitu zunaj, prednedeljska navada, pometel dvorišče; ali kako je bil že kot malček tako nagle jeze, da je nekega dne, ko ga je nekdo ujezil, stekel iz sobe in se le‐tistega lotil s polovico drevesnega debla, ki ga je komaj privlekel skozi vrata; še bolj strah vzbujajoča nato seveda kretnja, s katero je onemu vrgel deblo pred nogo! Svojevrstno tudi, kako rad si je dajal oče pripovedovati taka izročila o sebi samemu kot otroku (pripovedovalko je ponavadi igrala njegova hči):
pri tem je dobival muzajoči obraz, ali pa vlažne oči, ali pa je spet stiskal pesti, kot da bi nekdanja jeza še trajala; in na koncu je zrl v krog kot dobitnik.
O bratovem otroštvu pa sem si zapomnil samo eno anekdoto: nekoč da je poleg sestre tekel skozi vso dolgo vas Vogrče in od začetka do konca, ne da bi odnehal, prdel pred njo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani