nova beseda
iz Slovenije
Peter Handke: Ponovitev, poved v sobesedilu:
V svoji kotanji je ležal vrt tudi tako rekoč v zavetrju; le topli vetrovi z juga so veli vse do tal; drevesna debla so stala povsem pokončno, medtem ko so bile veje, posebno vidne kot zimska slika, enakomerno upognjene v vse kote neba. Zavarovan poleg tega pred vsakim hrupom, tako z vasi kot tudi s podeželske ceste, se je kraj oglašal, razen s cerkvenimi zvonovi in sirenami, skoraj samo z lastnimi, predvsem z brenčanjem, z mušjim manj kot s čebeljim, zgoraj v cvetovih, ali z osjim, na odpadlem sadju. Imel je tudi svojstven vonj, nekaj težkega, moštnega, kar je prihajalo bolj od odpadlega sadja, ki je vrelo v travi, kot od dreves; tamkajšnja jabolka so pričenjala šele obrana, v kleti, prav dišati, prej pa samo, kadar si si jih podržal k nosu (potem pa še kako!).
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani